Logo Te skupne stezice

Meja

Od 15. stoletja dalje je ta prostor delila meja med beneško republiko in Mestom Trst prej, nato pa avstrijskim cesarstvom. Potekala je od izliva Glinščice v žaveljski zaliv, čez celotno dolinsko Brdo do Mačkolj, kjer je vas ločila na dva dela. Gornji del je spadal pod Avstrijo, spodnji imenovan Caresana pa pod beneško republiko. Meja je bila cesta, ki jo še danes imenujejo »Ulca« . Svoj potek je meja nadaljevala pod Prebenegom proti Črnemu kalu in nato naprej v Istro. Ker so tu potekali številni boji in vojne se je tudi meja spreminjala, oziroma je področje današnje občine Dolina prešlo pod Benetke za nekaj desetletij v 15. stoletju. Vseeno je meja ostala do francoske zasedbe, ko je Napoleon odpravil Beneško Republiko leta 1797. Od 1814 je celotna Istra prešla po mirovni pogodbi v okvir Habsburškega cesarstva. Od te meje, razen Ulce v Mačkoljah ni ostalo nič, saj so jo zaznamovali le kupi kamenja. Bila pa je prepustna, ljudje so mirno prehajali iz enega kraja v drugi, kupovali njive, se poročali ali hodili na sejme. Izjemo so predstavljali vojni pohodi, ki so večkrat za cilj imeli obubožati nasprotnike. Takrat so si izmenično sekali oljke in trte, požigali žitna polja in kradli živino. Kraji, ki so spadali pod Benetke, so morali prispevati vojake v črno vojsko – »cernido«. Kraji, ki so spadali pod socerbsko gospostvo in torej Vojvodino Kranjsko pa v vrste avstrijsko – tržaških čet.

Francoska uprava je leta 1814 uvedla upravne občine. Nastala je Občina Dolina, v katero so spadale vse v začetku omenjene vasi in še veliko večje področje. Do prihoda Italije se je sicer obseg Občine Dolina večkrat menjal, v glavnem pa je ohranil enotno to področje, ki je spadalo v Mejno grofijo Istro. Kraljevina Italija je leta 1923 spremenila upravni sistem in uvedla pokrajine. Današnja občina Dolina je bila priključena tržaški pokrajini, vasi, ki so danes v Sloveniji, pa puljski pokrajini. Ta razdelitev je nato ostala tudi kot meja med Italijo in Jugoslavijo leta 1947.

Dobili smo tako novo mejo, ki pa ni bila več prepustna, saj je ločevala dva različna ekonomska sistema, ter dve različni politični opciji. Pustila pa je dolgoročne posledice: odtujila je ljudi in kraje, zaraste so se steze.

Nezadostno turistično izkoriščene danosti

Enotna ponudba tega prostora bi brez dvoma pritegnila nove obiskovalce ter spodbudila gospodarsko rast. Že sedaj prihajajo plezalci iz cele Evrope na plezališča v Ospu, pri Črnem kalu in v Glinščici. Sprejemni center Naravnega rezervata doline Glinščice je v letu 2018 zabeležil kar 6.000 obiskov. Kolesarjev na bivši železniški progi v Glinščici je iz leta v leto več. Projekt Te skupne stezice ponuja sedaj obiskovalcem pet novih pohodniških poti. Nešteto je možnosti za nove pohodniške, jahalne in kolesarske poti, zlasti če bi povezali Naravni rezervat doline Glinščice s Krajinskim parkom Glinščica v Sloveniji, ter vključili še poti, ki peljejo na Kokoš in Slavnik. Oba vrhova premoreta tudi planinski koči. Nedaleč vstran je Lipica s svojo ponudbo in Park Škocjanske jame, v Hrastovljah pa znamenite srednjeveške freske. Skratka, možnosti za raznoliko ponudbo turizma v naravi in miru je res veliko.

To enotno področje se čedalje bolj uveljavlja s svojimi kakovostnimi proizvodi, zlasti vino in ekstra-deviško oljčno olje so na širšem trgu zelo prepoznavni. Ribogojnica v Boljuncu ponuja losose in jesetre, kar je poleg medu in sira lepo dopolnilo suhomesnati ponudbi na osmicah.

Imamo zato vse pogoje, da se lahko obiskovalci ustavijo v teh krajih za več dni, saj jim ne bo zmanjkalo ciljev. Morda je še premalo možnosti za nočitve, zlasti kampingov, hostelov in parkirišč, opremljenih za avtodome, ni dovolj. Obiskovalci pogrešajo tudi okrepčevalnice v Glinščici in na kraški planoti, toda s povečanim obiskom bodo nastale tudi nove ponudbe.

Posebno ponudbo pa vrši Jahalno društvo Dolga krona, ki v velikem hlevu na istoimenski lokaciji uvaja številne mlade v ta šport, ki je čedalje bolj zanimiv. V ta namen premorejo poleg odprtega tudi pokrito jahališče, kjer potekajo učne ure. V hlevu gostijo tudi nekaj desetin konjev privatnih lastnikov, ki v društvu sodelujejo tudi v tekmovalnem delu. Udeležujejo se namreč tekmovanj v treku. Za to zvrst prirejajo tudi eno izmed tekmovanj na evropski ravni. Nekaj članov društva tekmuje tudi v okviru italijanske reprezentance.

Krajino je oblikoval s svojim delom človek, pa tudi proizvodi ne nastajajo brez trdega dela. Ljudje pa živijo v vaseh, ki so tudi zanimive za obiskovalce.

Dolina