Logo Te skupne stezice

Ljudje in kraji teh skupnih stezic

Slovensko kulturno društvo Valentin Vodnik iz Doline se je skupaj s partnerji prijavilo na razpis Dežele Furlanije Julijske Krajine, ki je ob desetletnici vstopa Slovenije v območje Schengen in s tem posledično odpravo nadzora na meji, imel za cilj raziskati, kako je ta dogodek vplival na slovensko manjšino v Italiji.

Organizacije iz Doline, Ospa, Prebenega, Socerba, Mačkolj in Kastelca so od leta 2007 dalje vsako leto prirejale pohode po opuščenih stezah in poteh, ki so nekoč povezovale te kraje. Razpis je bil s svojim denarnim skladom kot nalašč, da se preveri ne samo kaj se je spremenilo, temveč tudi da se utrdijo dosedanje pobude. Vabilu, da se pridružijo projektu, so se odzvali: SKD Jože Rapotec iz Prebenega, SKD Slovenec iz Boršta, SKD Primorsko iz Mačkolj, SKD Fran Venturini Domjo, Jahalno društvo Dolga Krona, Pihalni orkester Breg, Srenje Prebeneg, Dolina in Boljunec, Univerza na Primorskem in Občina Dolina.

Projekt si je zastavil več ciljev: raziskavo, ki jo je opravil SLORI - Slovenski raziskovalni inštitut o tem, kaj se je po odpravi nadzora na meji spremenilo in kaj si ljudje še pričakujejo; začrtanje petih pohodniških poti, ki jih je opravil Oddelek za geografijo Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem; izdajo pohodniškega zemljevida z opisom poti in zanimivosti; raziskavo o ledinskih imenih, ki izginjajo, kar naj bi opravile osnovne šole v Gračišču, Dekanih in srednja v Dolini; predstavitev področja, kjer pohodi potekajo, saj samo izlet po lepih stezicah ne pove dovolj občasnemu obiskovalcu.

Začetno področje Osp, Kastelec, Socerb, Prebeneg, Mačkolje inDolina se je kasneje razširilo še na Boljunec, Beko in Ocizlo, za ledinska imena pa še vse do Gračišča. V kolikor pa bi želele zainteresirane krajevne uprave Občina Dolina, Občina Hrpelje, Občina Koper in Občina Sežana prisluhniti pričakovanjem intervjuvancev, ki so prav v turistični promociji naravnih lepot videli veliko priložnost sodelovanja in razvoja, bi bilo potrebno to področje še razširiti.

Naravne lepote

Kaj pa nudi zanimivega to pravzaprav majhno področje. Brez dvoma so to: lepi gozdovi, kraška gmajna, skalovje, jame, vodni izviri, bogata paleta živali in rastlinstva. Prav meja je s svojo nepropustnostjo doprinesla, da je del teh lepot ohranil svojo pristnost in nedotaknjenost.

Naravne lepote teh krajev pogojuje geološka raznolikost, ki v svoji evoluciji sega daleč nazaj v obdobje nastajanja celin in kasnejši sedimentaciji kamenin, padanja in dviganja morskega dna. Ko sta trčili afriška in evrazijska plošča je prišlo do gubanja zemlje in s tem dani pogoji, da je kasnejši razvoj prepletel to naše področje z apnenčastimi skladi in flišem. Dolinska dna so napolnile naplavine obeh kamenin. Naravnost presenetljivo je to prepletanje kamenin, ki so nastale v različnih obdobjih, saj dobimo na kraški planoti obilne flišaste sklade, ki gredo od Gročane do Beke, da se nato pojavijo pod Socerbom in Kastelcem, ter se nato razširijo čez Dolinsko Brdo do Žavelj, ter na pobočjih kraškega roba Brega in Bržanije.

To prepletanje je poglavitni pogoj vodnih izvirov, saj je za vodo apnenec prepusten, fliš pa dosti manj, kjer pa je zraven še glina pa sploh, tako da voda priteka na površje in omogoča bogato rastlinstvo, kmetijstvo in življenje.

Voda je sploh veliko prisotna, od edinega površinskega teka na apnenčasti podlagi, kar je primer Glinščice, do hudourniške sile osapske reke, jam in spodmolov na Korošci pri Ocizli, raznolikost izvirov v Dolini in Boljuncu. To je vidni del, nevidni se pa skriva v številnih jamah, od katerih so nekatere izredno bogate na kapnikih in sigah, druge pa so le ostanki nekdanjih podzemnih vodotokov. Kljub temu, da je jam samo v dolini Glinščice nad sto, katerim je treba dodati še drugih sto na kraški planoti, ni nobena dostopna za turistične oglede, kar je velika vrzel v ponudbi tega področja. Ena pač je že, to je sveta Jama pri Socerbu, a le kot cerkvena struktura, ne pa kot primer kraškega podzemlja s svojim bogastvom.

Pred 400 leti je tržaški zgodovinar Ireneo della Croce zapisal, da na Malem Krasu niti trava ne raste. Ljudje so takrat vse področje temeljito prepasli, drva pa so potrebovali za kuhanje in gretje, tako da je ostalo samo kamenje in grušč. Domačini smo zato to pobočje poimenovali »Griža«. Danes je slika čisto drugačna. Povsod se bohotijo borovi gozdovi, posledica sistematičnega pogozdovanja, ki se je pričelo konec devetnajstega stoletja in končalo po drugi svetovni vojni. Ciklus črnega bora se sicer zaključuje, saj ga napada glivična bolezen, da se marsikateri posuši. Ne suši se pa Alepski bor, ki so ga poskusno zasadili nad Dolino in je s svojo bujno krošnjo dobil svoj habitat, medtem ko se na kraških planotah ni uveljavil, ker ni odporen za burjo. Veliko je tudi hrastovih gozdov in kraške gmajne, ki pa jo gozd že zarašča.

Če temu dodamo še veliko endemičnega cvetja in raznovrstnost druge podrasti, lahko vsak obiskovalec dobi kaj za svoje okuse. V gozdovih pa je veliko možnosti, da obiskovalec sreča zajce, fazane, srne, divje prašiče, lisice, kune, jazbece, šakale. Občasno se pojavi kak jelen ali medved, v zraku pa sokoli, jastrebi, včasih se pojavi kak orel in pa seveda velika uharica.

Dežela Furlanija Julijska krajina je na svojem ozemlju zaščitila vrsto najstarejših dreves, pod oznako »monumentalna drevesa«. Med nje spadajo tudi hrasti – ceri na Selah nad Botačem in 400 let stara lipa pred cerkvijo v Krogljah.

Zgodovina

Poprej navedene naravne danosti so doprinesle, da je bilo to področje obljudeno že od kamene dobe dalje. Gradišča, ki segajo večinoma v bronasto dobo, so bila skoraj na vsaki vzpetini. Danes je vidno še najbolj obsežno obzidje na Malem Krasu, drugje jih je preraslo zelenje. A vendar so vestni zgodovinarji preiskali številna gradišča, zlasti bogato se je izkazalo tisto pri Socerbu, čigar najdbe so shranjene v Naravoslovnem muzeju v Trstu. Tudi v številnih jamah in pečinah v Glinščici so izkopali veliko orodja in orožja ter keramike.

Občasnega obiskovalca seveda zanimajo vidni ostanki iz preteklosti, burna zgodovina, o kateri poročajo številni zgodovinarji je seveda dosegljiva v knjižnicah in arhivih. Zato posvečamo večjo pozornost vidnim ostankom.

Iz rimskega obdobja je zanimiv predvsem rimski vodovod, ki je vodo iz izvirov v Glinščici, Boljuncu in Dolini dovajal v Trst in čigar ostanki so vidni takoj ob vstopu v dolino Glinščice, ter v veži apartmajskega hotela na trgu v Boljuncu. Veliko predmetov iz grobišč, rimskih vil in arheoloških izkopavanj hranijo tržaški muzeji.

Srednji vek vse do leta 1000 ni pustil vidnih sledi, zato pa je bogatejši drugi del srednjega veka, saj so se že razvile vasi, zgradile cerkve, delovali so mlini, tudi gradov ni manjkalo. Dolinska cerkev, posvečena sv. Urhu, je bila leta 1300 že priznana velika župnija, ena izmed 32 takrat delujočih na ozemlju, kjer so živeli Slovenci. Večino cerkva so sicer prizadeli požigi iz obdobja beneško-avstrijskih vojn, zlasti veliko opustošenje je za sabo pustila uskoška vojna leta 1615. Večina sedanjih cerkva tega področja nosi zato datume iz druge polovice 17. stoletja. Izjema je cerkvica posvečena sv. Mariji v dolini Glinščice, čigar prva omemba sega v leto 1267 in jo je dala zgraditi Bratovščina Bičanih – Confraternita dei Battuti.

Tu so zgradili tudi več gradov, nekatere iz vojaških razlogov, večina pa kot mitnice, kar je bilo v srednjem veku sila donosen posel. Poti, ki so vodile iz Kranjske in dlje do morja in obratno, so bile zelo prometne. V raznih obdobjih od 12. stoletja dalje so se tu križali interesi tržaškega škofa, mesta Trst, goriških grofov, devinskih grofov, beneške republike, Habsburžanov, itd. Najbolj znan je bil Muhov grad, zgrajen na vzpetini nad Zabrežcem. Dolga stoletja je bil pomemben upravni, vojaški in carinski objekt, dokler ga ni dal porušiti škof Bonomo leta 1511. Danes so vidni le deli obrambnih zidov. Popolnoma izginil pa je grad Vikumberg pri Beki, ki so ga sezidali vazali goriških grofov. Prav tako le še nekaj kamnov spominja na Tabor pri Dragi, ki je služil kot zavetje za časa turških vpadov. Isto funkcijo naj bi imel tudi grad v jami pri Ospu. Tudi tu je ostalo le nekaj kamnov nekdanjega obzidja. Socerbski grad je edini preživel, čeprav popolnoma drugačen od tistega, ki ga je narisal Valvazor v svoji znameniti knjigi. Grad je namreč leta 1780 zažgala strela, delno so ga obnovili v letih 1924-25. S svojim prekrasnim razgledom je cilj številnih obiskovalcev.

Od številnih mlinov, ki so skoraj tisoč let delovali na Glinščici in njenih pritokih, ni dejavnega več nobenega. Nekaj orodja in mlinskih kamnov hranijo posamezniki in boljunska srenja, ohranilo se je pa veliko fotografij. V vsaki vasi so imeli tudi stiskalnico oljk, saj so oljke prinesli v te kraje verjetno Rimljani, vsaj iz njihovih zapisov razberemo, da je bilo istrsko olje priznano kot drugo najboljše v cesarstvu. Ostanki stiskalnic so vidni v srenjski hiši v Mačkoljah, predvsem pa v srenjski hiši v Dolini, kjer so nekdanjo »torklo« spremenili v muzejsko-razstavni prostor.

Tudi nekaj muzejskih zbirk premore ta prostor. Vse si je možno ogledati po predhodnem dogovoru: etnografski župnijski muzej v Ricmanjih s cerkvenimi plašči, ki jih je darovala Marija Terezija, župnijski arhiv v Dolini z dokumenti od leta 1550 dalje in družinski muzej Inštituta Pangerc v Dolini.

Prva svetovna vojna ni pustila posledic na tem področju, razen nekaj strelskih jarkov, ki pa niso bili nikdar uporabljeni. Veliko hujše se je godilo tem krajem za časa druge svetovne vojne. Zaradi fašističnega nasilja in preganjanja je prebivalstvo veliko pretrpelo, zato ni čuda, da so se ljudje množično podali v partizanske enote. Okrog 300 jih je padlo, kar je pomenilo okrog 6% vseh prebivalcev. Številne vasi so bile požgane, mnogo jih je umrlo pod bombardiranjem, zlasti pa v koncentracijskih taboriščih. V vseh vaseh najdemo tako spomenike padlim. Osrednji, občinski spomenik je pri športnem parku pod Dolino.

Jaz sem kohorte rimske tu že zrla,
od divjih Hunov sem bila teptana,
krdela Obrov, Gotov, Markomana,
in Langobardov so čez mene drla.

Uničevala me je, ni me strla,
sekira lakomnega Benečana,
ne bič, ne meč in križi Habsburžana:
vsem, vsem samo grobove sem odprla.
Alojz Gradnik: Naša zemlja
Rekonstrukcija verjetnega izgleda Muhovega gradu
Rad se sprehajam po naši stezici
po kraški polici, brez mej, brez gorja.
Tu opozarjajo stari mejniki,
na grenke spomine in zla.

Brez brazgotine ni v Bregu vasice,
Bržanske solzice pojile so tla.
Tu kjer so sekali skupne pravice,
slovenska je pesem doma.

Tja do Doline me vodi stezica,
na Kroni belica pomaha v pozdrav,
do Varde, gorice, do bele cvetice,
me pelje do grajskih trdnjav.

Prijatelj, to naš je dom, naš kraj
prijatelj, tu naš je rod, naš kras,
k Brščici spet Brežan gre v svojo vas
po skupnih poteh, brez spon, brez ograj.
Janko Sever: Po naših stezicah
Občinski spominski park Padlim za svobodo