Logo Te skupne stezice

Vasi, ki so sodelovale pri projektu

Dolina

Ta najbolj poznana brežanska vas je verjetno nastala v osmem ali devetem stoletju, v predelu pobočja Malega Krasa, ki ima ledinsko ime Moganjevec, kjer so še danes vidni ostanki nekdanjih stavb. Toda nižje so bili boljši studenci in ljudje so se preselili v dolino. Od tu naj bi izhajalo ime vasi. Prva znana pisna navedba je iz leta 1247, takrat je bila sedež obširne župnije, nato dekanije. Ko so nastale upravne občine, v času francoske zasedbe, je postala sedež Glavne občine. Tudi ljudsko šolo je vas dobila dokaj zgodaj, že leta 1809.

Dolina premore bogat župnijski arhiv, kjer segajo najstarejši dokumenti v leto 1550. Svojevrsten je tudi studenec sredi vasi, imenovan Kaluža, ki ga je vaška srenja izbrala za svoj simbol. Na osrednjem vaškem trgu se odvija vsako leto, na prvo nedeljo v maju, tradicionalna »Majenca«, ki ohranja običaj pozdrava pomladi od poganskih časov dalje. Organizirata ga dolinska Fantovska in dekliška in spada med najpomembnejše etnografske praznike na tržaškem. Nad vaškim trgom se dvigata dva spomenika: prvi spominja na Tabor, ki ga je tu priredilo leta 1878 politično društvo Edinost iz Trsta, drugi pa na številne padle domačine v narodnoosvobodilni borbi.

V vasi deluje več društev in organizacij. Slovensko kulturno društvo Valentin Vodnik je eno najstarejših društev v Sloveniji sploh, saj je bilo ustanovljeno že leta 1878, ima pa svoj sedež z lepo dvorano nad zadružno gostilno, kjer redno vadi društveni moški pevski zbor. Društvo razvija bogato kulturno delovanje z razstavami, koncerti, dramskimi in drugimi uprizoritvami. Sedaj edina gostilna v vasi je last zadruge Dolga krona Dolina, ki ima sicer svoj sedež na pobočju Dolinskega Brda, kjer so v nekdanjem hlevu uredili večnamenski center za promocijo in prodajo domačih pridelkov, predvsem vina in olja.

Srenja Dolina ima svoj sedež v stavbi zraven studenca in ima v kletnih prostorih muzejsko ohranjeno opremo nekdanje stiskalnice oljk – torkle. Zraven župnišča ima svoj sedež Mladinski krožek, ki razvija dejavnosti namenjene otrokom in mladini, zlasti poučevanje kitare. Na vaškem trgu ima svoj sedež Inštitut Josip Pangerc, ki je del stavbe spremenil v bogat družinski muzej. Zraven je cerkev, posvečena svetemu Urhu, ki premore več lepih oltarjev; obnovljena je bila v sedemnajstem stoletju, prva cerkev je tu bila zgrajena okrog leta 1000. Nad vasjo je še ena cerkev, posvečena sv. Martinu, in je bila nekoč cerkev vasi Brce, ki so danes vaški predel Doline.

V vasi delujeta Osnovna šola Prežihov Voranc in Nižja srednja šola Simon Gregorčič. Pod vasjo ima v športnem parku Silvano Klabjan sedež športno društvo Breg z nogometnim, košarkarskim in odbojkarskim odsekom.

V Dolini je tudi sedež uprave Občine Dolina z velikim županstvom in s pristojnimi službami. Vas šteje trenutno okrog 1000 prebivalcev.

Boljunec

Prva pisna omemba Boljunca, gručastega naselja potisnjenega v hrib sv. Mihaela, sega v leto 1276, ko je v kupoprodajni pogodbi mlina na Glinščici, omenjen kraj »sub Bagnolo« - pod Boljuncem. Kdaj je vas nastala lahko samo domnevamo, kraj pa je bil gotovo naseljen že več tisoč let, saj je obdan z gradišči (sv. Mihael, Mali Kras), ki so v glavnem nastala že v bronasti dobi.

Veliko ostankov je iz rimskih časov. Zelo znan je rimski vodovod, ki je bil zgrajen v prvem stoletju po Kristusu in je vodo iz izvirov v Klinščci, Jami in Dolini odvajal v Trst. Ostanki vodovoda so vidni ob vstopu v dolino Glinščice, sedaj pa tudi v veži novega hotela na vaškem trgu. Prisotnost rimske vojske potrjujejo tudi ostanki utrjenega tabora na vrhu griča Koromačnik, saj naj bi Histri premagali Rimljane prav na ravnini proti Žavljam. Velika povodenj leta 1963 je iz izvira Jama naplavila veliko srebrnikov iz rimskih časov. Tudi drugod po vasi so izkopali pogrebne žare iz tega obdobja.

Izobilje vode je prispevalo k zgodnji poselitvi kraja, o čemer pričajo zlasti številni mlini, ki so bili posejani vzdolž Glinščice. Na žalost danes ni več nobenega, saj je vodno energijo zamenjala v glavnem elektrika. Po prvi navedbi je vas večkrat omenjena v naslednjih stoletjih, nekajkrat kot Bagnolo nato pa kot Boljunec.

Cerkev, posvečena sv. Janezu Krstniku, sicer nosi letnico 1648, a verjetno gre za obnovo, saj je nad stranskimi vrati plošča, ki priča, da je zvonik starejšega izvora. V cerkvi sta dva reliefa sv. Janeza Krstnika na glavnem oltarju vredna ogleda. V okolici vasi so bile še druge tri cerkve, danes obstaja samo še tista v dolini Glinščice na Pečah, posvečena Mariji Devici.

V Gornjem koncu Boljunca se pričenja slikoviti kanjon, ki ga je v stoletjih izdolbla voda. Danes je področje zaščiteno kot Naravni rezervat Doline Glinščice v Italiji in kot Krajinski park Glinščica v Sloveniji, kjer reka izvira. Ta soteska je resnično vredna ogleda, saj je to edina površinska voda na apnenčasti podlagi. Voda je v stoletjih od slapa »Supet« proti Boljuncu izdolbla veliko tolmunov – virov, ki so v vročem poletju dobro obiskani za osvežitev. Strme prepadne skale pa so raj za alpiniste, saj je tu izpeljanih na stotine plezalnih smeri.

Na griču sv. Mihaela, kjer je nekoč obstajala cerkvica je veliko rovov in nedokončanih zaklonišč iz prve svetovne vojne, na nasprotnem pobočju Malega Krasa pa je nekdaj delujoči kamnolom pustil izkop v obliki srca.

Veliki vaški trg »gorica« je seveda prizorišče pomembnejših vaških tradicij: postavljanje maja, ali mlaja, lučanje za sv. Štefan, pa tudi sedež trgovskih in gostinskih dejavnosti: gostilne, bari, pivnica, vinotoč in pekarna-slaščičarna, sedaj pa še hotelski objekt lahko zadovoljijo vsakega turista. Iz »gorice« se preko mosta na Glinščici spustimo na del vasi, imenovan Jama. Takoj na levi strani se nahaja nekdanja stiskalnic oljk – torkla, ob njej pa so številni mlinski kamni, dve podlagi stare stiskalnice oljk in sama stara stiskalnica.

Na drugi strani pa nižje najdemo pralno in napajalno korito, ki ju polni močan izvirek. Drugi izvir je zraven drugega mostu čez Glinščico in je bil speljan v pokrito pralnico, ki je danes spremenjena v čislano ribogojnico lososov. Na drugi strani rečne struge se nahaja občinsko gledališče France Prešeren in Sprejemni center Naravnega rezervata Doline Glinščice.

Blizu cerkve najdemo spomenik padlim v NOB, na vaškem trgu pa ploščo posvečeno padlim v prvi svetovni vojni. Vas premore še otroški vrtec, ter slovensko in italijansko osnovno šolo. Tu delujeta tudi Slovensko kulturno društvo France Prešeren s pevskim zborom Pod latnikom, Mladinski krožek in Srenja Boljunec, ki je vzorno obnovila svoj sedež v stari ljudski šoli.

Boršt - Zabrežec

Boršt tvori z zaselkom Zabrežec strnjeno naselje v dolinski občini. Ime vasi izhaja iz nemškega Forst, kar pomeni gozdič, gaj, zasenčen log. Pred več stoletji naj bi tu rastel košati hrastov gozd. Tudi ime vasi Zabrežec je izvirno, saj se ta res naslanja na nizek grič, kjer je do leta 1846 še stala vaška cerkvica s pokopališčem. Njegov videz daje slutiti, da je verjetno starejšega datuma od sosednjega Boršta, kjer je bila nova cerkev zgrajena leta 1845. Nad bivšo železniško progo sameva manjše naselje Hrvati ali Hrvatsko, njegovi prvotni prebivalci so bili namreč prišleki nekje iz Hrvaškega in so vsi po vrsti nosili priimek Hrvat. Pod progo je še manjši zaselek, par hiš, ki mu pravijo Sojk. Ime naj bi izhajalo iz besede osojek, saj leži na osojni legi.

Borštani in Zabrežani so se bavili povečini s poljedelstvom, nekaj pa je bilo tudi domačih obrtnikov: moški v glavnem krojači, čevljarji, mizarji, zidarji in kovači, ženske pa spretne šivilje, krušarice, ki so nosile v Trst mleko in kruh. V vasi so bile kar tri oljarne – torkle, kjer so v decembru in januarju mleli oljke in pridelovali izvrstno olje. Živinoreja je z leti popolnoma izginila, ohranilo se je vinogradništvo in oljkarstvo, ki dosegata danes tudi odlične uspehe.

V šolski kroniki, pisani v letih 1883 – 1909, se navaja, da je domači duhovnik Simon Marec učil otroke in odrasle branja in pisanja že leta 1827 v svojem stanovanju. Duhovniki so poučevali brezplačno do leta 1854, ko je bila v vasi s škofijskim dekretom ustanovljena samostojna slovenska šola. V šolskem letu 1883/84 je bil imenovan prvi redni učitelj in tedaj je šolo obiskovalo 105 otrok v starosti od 6 do 14 let. Leta 1923 je bil na podlagi fašističnega zakona slovenski jezik izrinjen iz šole za celih dvajset let, ko je novembra 1943 spet zaživel pod okriljem OF. Na tej podlagi je konec vojne nastala sedanja slovenska šola. Trenutno obiskujeta borštansko šolsko stavbo dva razreda združenih šol Pesek, Boršt in Venturini iz Boljunca.

Boršt je zaživel in si gospodarsko opomogel zlasti ob dograditvi železniške proge Trst – Hrpelje z namenom, da se izboljša trgovski promet med Trstom in Istro in skrajša tovorna pot v smeri Kranjske. Proga je bila slovesno izročena svojemu namenu dne 5. Julija 1887. Merila je 20 km in je bila zgrajena v višinski razliki 488 m. Prav v Borštu je bila postaja opremljena z dvema tiroma za prehitevanje in z enim za postajanje. Prištevali so jo k tako imenovani “prvi klasi”, saj je bila usposobljena bodisi za težki tovorni bodisi za potniški promet. Po prvi svetovni vojni je nova italijanska administracija krepko zmanjšala pomembnost hrpeljske železnice, po drugi svetovni vojni je progo presekala nova državna meja. Leta 1960 je bila dokončno ukinjena, leta 1966 pa demontirana. Šele v osemdesetih letih so se začela pogajanja in študije za preureditev železniške proge v kolesarsko – pohodniško pot, dograjena je bila končno leta 2010. Danes je pot postala priljubljena izletniška točka, po njej se sprehaja in kolesari veliko število obiskovalcev, ki lahko uživajo ob vsakem letnem času ob pogledu na očarljivosti doline Glinščice, na morje in Kras.

V vasi deluje Slovensko kulturno društvo Slovenec, ustanovljeno leta 1900. V sklopu društva delujeta mešani pevski zbor in dramska skupina, prirejajo se razne kulturne dejavnosti in prireditve, med katerimi je najbolj cenjena tista 17. januarja ob prazniku vaškega zavetnika sv. Antona. Od leta 1971 organizira društvo v začetku junija v Hribenci tradicionalni Praznik vina na katerem je, poleg zabave in glasbe, tudi razstava vin domačih vinogradnikov. Na predvečer prvega maja se odvija na istem kraju dviganje “maja” v organizaciji domače fantovske in dekliške. Živahno je tudi delovanje Srenje Boršt.

Mačkolje

Mačkolje so majhna vas na južnem pobočju manjšega grebena, ki se v podaljšku kraške planote spušča proti miljskemu zalivu. Vas stoji na robu slovenske Istre, v prostoru, ki je bil že od nekdaj mejni. Do leta 1797 je po sredi vasi tekla meja med ozemljem Beneške republike in avstrijskim cesarstvom. Izvor imena Mačkolje ostaja še danes zgodovinsko nepojasnjen, po ustnem izročilu pa se veže na podobo mačke - beneškega leva. Ime vasi je v arhivskih listinah zapisano že v 14. stoletju: slovenski naziv leta 1331, italijanski pa leta 1334. Ob vhodu v vas stoji mejni kamen, postavljen na začetku 19. stoletja na tromeji med katastrskimi občinami Mačkolje, Dolina in Prebeneg. Tradicionalna arhitektura vasi je v izrazitem istrskem slogu; stare kamnite hiše se še danes naslanjajo ena na drugo, v daljših vrstah prepletenih z ozkimi ulicami.

Sredi starega vaškega jedra stoji cerkev, posvečena Sv. Jerneju, zgrajena leta 1652 z značilnim lesenim zlatim oltarjem. Cerkveni zvonik spominja na zvonik cerkve sv. Marka v Benetkah, da še bolj poudari stoletno beneško nadvlado teh krajev. Tu je dejavna pritrkovalna skupina. Zraven cerkve stoji Srenjska hiša, ki je bila obnovljena leta 1980 kot prostor živahnega udejstvovanja in srečanja. V njenem pritličju se nahaja stara torkla - oljarna, pomnik stoletne tradicije oljkarstva, ki je bilo ob vinogradništvu že od nekdaj pomembna kmetijska dejavnost. O tem pričajo tudi številni vinogradi in stare oljke, ki obdajajo vas. Kulturno podobo vasi oblikujeta Slovensko kulturno društvo Primorsko (ustanovljeno leta 1898) in Slovensko prosvetno društvo Mačkolje (ustanovljeno leta 1952). Društveno življenje, ki se odraža v številnih pobudah in še posebej v živahni pevski dejavnosti, je bilo od vedno zelo izrazito, pod silo razmer je zamrlo samo v času obeh svetovnih vojn.

Tragični vojni in medvojni dogodki so kruto zaznamovali vas in njene prebivalce. Mačkolje so dvakrat doživele požig: 16. maja 1921 so vas napadli fašistični škvadristi, 2. oktobra 1943 pa je vas požgal nacistični okupator. Dan kasneje je bilo v bližnji vasi Zazid, v slovenski Istri, umorjenih 10 Mačkoljanov, ki so se želeli priključiti partizanskim enotam. V spomin in opomin na te žalostne dogodke stoji ob vhodu v vas od leta 1974 spomenik padlim v NOB, požig vasi pa obeležuje spominska plošča, postavljena leta 1998 na pročelje Srenjske hiše. Življenje na vasi pa ni bilo le težaven vsakdan, označevala sta ga tudi vzajemno sobivanje in družabnost, ki sta se odražala v tradicionalnih praznovanjih in običajih - sled tega so bogata dediščina ljudske noše in narečnega izročila ter vaški prazniki, pa naj bo to Praznik češenj konec maja ali šagra konec julija.

Prebeneg

Prebeneg je tiha in skromna vasica , daleč od hrupnih prometnih vpadnic in odmaknjena na jugozahodno pobočje Socerbske planote, po kateri teče meja med Italijo in Slovenijo. Prebeneg leži 235 metrov nad morjem in iz njegovih obronkov se odpira prekrasen razgled na Osapsko dolino tja do Šavrinskih brd in na Tržaški zaliv tja do miramarskega in devinskega gradu. Naselje je gručastega tipa, položeno na pobočje in zgrajeno iz peščenjaka.

Kljub temu da niso veliki in pomembni družbeno politični in kulturni tokovi nikoli usodno posegali v vaški mir, pa je Prebeneg le prispeval nekaj samosvojega v kulturno zgodovino Slovencev v Italiji; velik in boleč je bil njegov delež v drugi svetovni vojni, saj je bil trikrat požgan, nudil je zaklonišče kurirjem komande mesta koper, imel je partizansko bolnišnico, smodnišnico in partizansko šolo; ne nazadnje pa se je osvobodilnega boja udeležilo 22 partizanov, svoje življenje pa je darovalo 16 domačinov. Med temi je žalostna usoda doletela pet mladih deklet – kurirk, ki so jih ustrelili na Opčinah avgusta 1944

.

Cerkev sv. Antona je iz leta 1611. Prejšnja sv. Jakoba je stala na kraju, ki še danes nosi njeno ime in kjer so leta 1954 zgradili kasarno finančnih stražnikov.

Za družbeno in kulturno udejstvovanje v vasi skrbita Srenja Prebeneg in Slovensko kulturno društvo Jože Rapotec. Kulturno društvo je bilo ustanovljeno leta 1947. V času Kominforma je dejavnost zamrla, kasneje je bilo društvo obnovljeno leta 1979. Od tedaj neprekinjeno deluje z organizacijo najrazličnejših pobud, od postavitve maja, kresovanj, raznih veselic, vaške šagre do nenazadnje organiziranja pohoda Te skupne stezice.

Gabrovica

Vasica je nekoč ležala med Beneško republiko in Avstrijo. Leta 1615 so jo opustošili, požgali in porušili Avstrijci in uskoki. Toda gabrci, kot se imenujejo domačini za gotovo po gabru, so preživeli. Pred drugo svetovno vojno je imela ta vasica skoraj 300 prebivalcev. Domačini so za tržaško gospodo prali v vaških pralnicah, ki so še do danes ohranjene. Na dan Sv. Nikole, 6 decembra, je bil v Gabrovici daleč na okrog od Pazina do Furlanije poznan »Semenj«, na katerem se je prodajalo prav vse, kar je bilo tiste čase možno dobiti. Gabrovica je bila v času narodnoosvobodilne vojne izjemno pomembna partizanska vas v zgornjem delu Istre. Tu je delovala tiskarna, ki jo nacifašisti niso nikoli našli, kakor tudi priročno skladišče zdravil in sanitetnega materiala. V Gabrovici je bil del voda komande mesta Koper, pa središče kurirske partizanske pošte iz Istre, Trsta in Brkinov. Maja 1944 so vas v celoti požgali. Že istega leta so domačini ustanovili prvo zadrugo. Po končani vojni je oblast takoj pozabila na neizmerno sodelovanje in žrtve partizanske Gabrovice. Več let so živeli na pogorišču v nemogočih življenjskih pogojih. Kasneje so novo vas zgradili v dolini. Vasica je pomemben del stavbne dediščine, saj je prva vas po vojni, ki je bila zgrajena po urbanističnem planu. Svobodno tržaško ozemlje je gabrovčane odrezalo od Trsta in Kopra. Prebivalstvo se je na veliko odseljevalo. Gabrco so po vojni imenovali Gabrovica v Istri. Danes se imenuje Gabrovica pri Črnem Kalu. Znamenitosti so zagotovo partizanska tiskarna, cerkev Sv. Miklavža z zvonikom, vaški vodnjak in veliko drugih zanimivosti, pa tudi spomenik padlim v NOB v obliki treh ladij, ki simbolizirajo tri narode, ki še danes živijo na tem območju. V pomladnih nočeh se po dolini izpod Kraškega roba sliši zaščiteno živalsko vrsto veliko uharico, podnevi pa pod modrim nebom kroži najhitrejša žival na svetu, sokol selec.

Osp

Prvič omenjena pred skoraj 1000 leti, vasica naj bi dobila ime po osipu, ki se je nekoč zgodil. Danes je tu spodmol, ki privablja številne plezalce. V Osapski jami ali kot ji pravijo domačini Grad je jezero, iz katerega ob večjem deževju izbruhne močan hudournik in steče v reko Osp. Pod previsno steno so se pred sovražnimi upadi zatekali domačini. Tu so našli ostanke zidane rimske grobnice, še danes pa se vidijo ostanke srednjeveške utrdbe. Vasica je bila večkrat tarča Benečanov in Avstrijcev. Enkrat so jo popolnoma požgali Turki, drugič Uskoki, toda vas je obstala. Spomenik padlim v NOB opozarja na hude čase fašizma v teh krajih. Cerkev sv. Tomaža in mogočen zvonik dajeta kraju svojevrstno podobo. Tu, kjer je danes gasilski dom, je bila že leta 1819 prva šola v Istri v slovenskem jeziku. S svobodnim tržaškim ozemljem je bil Osp umeščen v cono B, s tem da je Jugoslavija dobila dve hiši Ospa. Šele po letu 1954 je bil Osp ponovno priključen Jugoslaviji. V bližini je tudi svetovno poznana plezalna stena, kjer je bil nekoč kamnolom. Po pripovedovanju domačinov naj bi s tem kamnom gradili celo Benetke.

Značilnost Osapske doline je zagotovo reka, ki izvira pod vasjo in se izlije v morje pri Miljah. V vasi je veliko kamnitih portalov. Možne so nočitve v kamnitih hišah, nekaj vinogradnikov in vinarjev popestri domačo ponudbo, kmetija Vovk pa premore tudi kamp in tipične domače jedi. V Osapski steni gnezdi sokol selec.

Kastelec

Latinsko »castrum« ali romansko »castelliere«, prav po dveh gradiščih je kraj na 326 m n.m.v. dobil ime. Sredi vasi je posebnost kulturne dediščine vaški vodnjak s kapelico in lepo urejen vaški dom, pa cerkev sv. Križa z zanimivim zvonikom. V kamniti obnovljeni kmečki hiši je turistična kmetija. Več vodnjakov v vasi priča o nekoč nepogrešljivem viru pitne vode za domačine. Nad vasico je na 416 m.n.v. hrib Varda. Romansko izrazoslovje »guarda« je tudi tu pustilo svoj pečat. To je izjemno razgledišče na Šavrinsko hribovje in tudi Kubejsko Vardo.

Socerb

Ime je dobilo po sv. Socerbu, romansko San Servolo. Svetnik je bil po rodu iz Trsta in je po pripovedovanjih živel v socerbski jami. Med strnjenimi kamnitimi hišami je cerkev sv. Socerba z kamnitim zvonikom. Tudi tu spomenik NOB opozarja na hude čase fašizma v tej vasici. Vasica premore dva kala, kjer so nekoč napajali številno živino. Kmetija Korošec je odlična priložnost za nakup domačih proizvodov.

Na strmi steni je grad, ki ga spremlja tudi ime Strmec. Pred njim je bilo tu ilirsko gradišče, kasneje pa rimsko naselje. Utrdba ima zelo burno zgodovino. V začetku je bil to le obrambni stolp, kasneje pa je bil zgrajen kar obširen grad, ki je bil tarča številnih vojnih pohodov. Med drugim je preživel tudi hud napad beneških čet za časa »uskoške vojne« leta 1615. Sedanja oblika gradu je daleč od tiste, ki jo izrisal Valvazor v svoji »Slavi Vojvodine Kranjske. Grad je namreč leta 1780 pogorel in sedanje obzidje so delno obnovili v letih 1924 in 1925. V gradu je bilo po vojni sodišče. Danes je tu gostišče. Z gradu in okolice je prekrasen pogled na celotno tržaško in koprsko okolico, Bržanijo in Šavrine vse do Pirana. Sv. Jama v bližini s kamnitim oltarjem je še danes edina podzemna cerkev v Sloveniji. V preteklosti so jo na god sv. Socerba, na 24. maj obiskovali romarji. Od leta 1521 je bil tu sedež socerbskega gospostva, ki je imelo v fevdu široko področje: od meje mestne občine Trst, do Čičarije.

Ko dan zazori nad Dolino,
nad Daglo nebo se blešči,
v Vale donijo zvonovi
in Breg se ves prebudi.

Veselje je v Bregu navada
ljubezen pri nas je doma
in kadar je družba ta prava
se pesem glasi iz srca.

Ko dan zazori nad Dolino,
nad Daglo nebo se blešči,
Boljunc, Boršt, Zabrežec vršijo
od delovnih, dobrih ljudi.
Boris Pangerc: Ko dan zazori
Grad Socerb ali Strmec